Bo že držalo, da je kovačeva kobila največkrat bosa in da pogosto ostane bosa še takrat, ko drugim pomaga do podkev:-)  Tako se je pisala tudi zgodba s spletno stranjo podjetja Infa.

Odločitev, da spletno stran nujno potrebujemo, je dokončno padla že pozno spomladi 2008, ko sem se odločila, da je lastna podjetniška pot tisto, kar si želim kot naslednjo preizkušnjo v poslovnem življenju. Izhodiščna ideja je bila, naj bo stran enostavna in zgolj informativna, pač da nas stranke lahko najdejo tudi na spletu. A potem sem v mesecih, ki so sledili, ugotovila nekaj pomembnih resnic o pozicioniranju na spletu:
•    Zgolj prisotnost na spletu ni več dovolj
Vedno bolj zahtevni in izbirčni uporabniki interneta si želijo dinamično, aktualno in vsakič znova nekoliko drugačno vsebino strani. Slednje pomeni, da vizualno privlačne in zgolj informativen vsebine, ne zadostujejo več.
•    Različne storitve, ki jih podjetje ponuja, je potrebno domisliti kot strukturirano celoto, ki ima jasne vezi med posameznimi členi.
Nato jih je potrebno zapakirati tako, da so strankam in potencialnim strankam hitro razumljive. Z drugimi besedami, obiskovalcem je potrebno jasno povedati, kaj konkretno prodajamo in katere poslovne probleme jim pri tem pomagamo reševati.
Slednje ni vedno lahko, zlasti pri podjetjih, ki prodajajo znanja z navidez različnih, a med seboj tesno povezanih področij.
•    Tako kot v poslovnem odnosu sicer, je tudi pri interakciji preko spletnih strani potrebno vzpostaviti odnos »daj-dam«.
Če bo spletna stran obiskovalcu postregla s kakšno koristno, aktualno informacijo, ki jo lahko uporabi tudi zase oz. v svojem podjetju, je verjetnost, da nam bo zaupal kaj o svojih potrebah, prispeval kaj za spletno stran ali se preprosto odločil za sodelovanja z nami večja.
•    Pametno je pridobiti in upoštevati povratne informacije bodočih uporabnikov še preden stran zaživi.

Vse zgoraj navedene in še druge resnice so tako proces nastajanja spletne strani upočasnile in obogatile hkrati. Tako smo, še preden je zaživela www.infa.si, pomagali nekaj naročnikom oblikovati njihove spletne strani. In vmes smo se seveda intenzivno učili.

Vmes je nenehno rasel tudi obseg posla. Prihajale so nove stranke, nove vrste projektov in vedno nove zahteve. Skratka, tipična podjetniška pot: posel je »pojedel« podjetnika. Tako je spletna stran zimo preživela na varnem in toplem – v obliki precej dodelanega osnutka.

S prvimi pomladnimi dnevi pa je ponovno zaživel zagon, da naj gre stran čim prej »live«. Zdaj je končno tu, pred vami. Oglejte si jo, spoznajte nas, povejte svoje mnenje ali komentar. Predsev pa, obiščite nas spet kmalu, saj si bomo prizadevali za dinamično spletno stran, na kateri vas bo vsakič znova pričakalo kaj novega!

Veselo pomlad!

Ne glede na to, v katero kategorijo sodi vaše podjetje, vemo,  da je letno poročilo za večino res zahteven in velikokrat zelo obsežen projekt, ki od vodje projekta zahteva »trdo roko« in odlično organiziranost. Končni izdelek pa je eden najbolj izpostavljenih dokazov komunikacijske (ne)odličnosti podjetja.

V dveh letih sodelovanja z naročniki pri pripravi besedil in pri prevajanju letnih poročilih, smo se tudi v Infi marsičesa naučili. Zato za vas povzemamo nekaj tipičnih težav, ki spremljajo nastanek tega dokumenta – da se boste v procesu priprave letnega poročila čutili bolj pripravljen na vse, kar vas čaka na poti (ali, kar ste nemara letos že dali skozi):
•    Odpor sodelavcev, zadolženih za pripravo posameznih prispevkov, do projekta
Razlogi za odpor in nepripravljenost sodelovati so največkrat v tem, da prihaja zahteva po prispevku za letno poročilo, kot dodatna naloga ob že tako zapolnjenem urniku. K temu je potrebno dodati še nerazumevanje »širše slike« in razlogov, zakaj podjetje sploh potrebuje letno poročilo. Nenazadnje, pa ugotavljamo, da veliko ljudi pač ni navdušenih nad pisnim izražanjem.

•    Pomanjkanje avtoritete »vodje projekta«
Najpogosteje so projekti priprave letnih poročil v podjetjih zaupani oddelkom oz. službam za marketing ali za odnose z javnostmi, ki v procesu nastajanja sami težko vzpostavijo avtoriteto znotraj podjetja. Zato si mora vsak vodja projekta priprave letnega poročila poiskati »sponzorja« v najvišjem vodstvu podjetja (najbolje kar predsednik ali član uprave), ki mu bo pomagal vzpostaviti avtoriteto med ostalimi sodelavci in doseči želeno stopnjo odzivnosti in sodelovanja.
•    Tesni roki in zahtevno koordiniranje različnih udeležencev v projektu
Ne glede nato, kako zgodaj se v podjetjih začnejo pripravljati na letna poročila, se zdi, da se v mnogih primerih na koncu znajdejo v časovni stiski.  Priprava letnega poročila je eden tistih projektov, ki res zahteva  skrbno načrtovanje, z razumno postavljenimi roki za posamezne faze in z veliko vmesnimi kontrolnimi točkami. Le tako je mogoče zagotoviti, da bo vodja projekta v vseh fazah imel projekt pod nadzorom, da bo od ostalih sodelavec prejel prispevke do določenega roka, jih lahko nato posredoval zunanjih sodelavcem (npr. svetovalnim podjetjem, kakršna je denimo Infa, ki podjetjem svetujejo in pomagajo urejati besedila že v fazi nastajanja, potem pa še prevajalcem, lektorjem, oblikovalcem, tiskarjem in podobno).
•    Zaradi »gozda ne vidimo drevesa« ali z drugimi besedami, ob veliki količini podatkov, ki jih vsebuje letno poročilo, v podjetjih mnogokrat izgubijo tisto vsebinsko (bolj marketinško oziroma prodajno) noto letnega poročila.
Kljub temu, da mora letno poročilo vsebovati obsežne in podrobne računovodske podatke, pregled poslovanja podjetja po posameznih segmentih in podobne vsebine, naj bo ta dokument spretno izkoriščen tudi za komuniciranje naslednjih elementov:

• Vizije in poslanstva podjetja
• Pozitivne podobe podjetja (npr. kot družbeno odgovornega, tehnološko naprednega in podobno)
• Graditve zaupanja poslovne javnosti (zlasti potencialnih investitorjev, lastnikov)
  
• Ambicioznih načrtov za prihodnost
• Privlačnosti podjetja kot dobrega delodajalca (npr. skozi pozitivne izjave zaposlenih in podobno) in nenazadnje
• Odnosa podjetja do svojih zaposlenih

Na Infinih straneh bomo pisali tudi o drugih vidikih priprave letnih poročil, npr. o prevajanju le-teh, zato vas vabimo k ponovnemu obisku področja Aktualno na naši spletni strani.

(članek je bil v krajši obliki objavljen v reviji PRnaKvadrat, ki jo izdaja Slovensko društvo za odnose z javnostmi; št. 9 od dne 5. marec 2009)

Kljub deljenim mnenjem – medtem ko večina v novem ameriškem predsedniku vidi upanje, mu nekateri očitajo pomanjkanje ekonomskih in zunanjepolitičnih izkušenj – so si vsi enotni, da je s svojo kampanjo Barack Obama postal marketinška in komunikacijska zvezda! Revija Advertising Age mu je tako nadela titulo »Marketer of the Year« za leto 2008, Harvard Business Publushing pa je o njegovi kampanji zapisal, da gre za »študijo primera v marketinški odličnosti«. Kako je iz skorajda neznane politične figure zrasel v eno najbolj prepoznavnih blagovnih znamk na svetu? Kaj se iz tega primera lahko naučimo?

Obama je kampanjo začel v obdobju, ki sta ga zaznamovala nezadovoljstvo s takratnim predsednikom in epidemija gospodarske krize. Volivci so iskali novo, drugačno politično pot, Obama pa je znal prisluhniti okoliščinam. Tako po svoji biografiji kot po strategiji kampanje se je izoblikoval kot drugačen, nekonvencionalen kandidat, ki ljudem vliva upanje in si prizadeva za korenite spremembe. Odločil se je nagovoriti do takrat izključene dele volilnega telesa, kot so manjšine in mladi. Skladno z drugačno strategijo je bila bistveno drugačna tudi njegova komunikacija. Mnogi verjamejo, da je bila prav inovativna komunikacijska strategija ob spretni uporabi koncepta Web 2.0 ena ključnih vstopnic do mesta predsednika.

Navajamo nekaj ključnih elementov, ki so po mnenju PR stroke botrovali uspehu Obamine kampanje:

Ključna vloga novih medijev
Obama je dal posebej pomembno mesto internetu. Tekom kampanje »Obama for America« je komunikacijska ekipa poslala več kot milijardo e-sporočil, skrbno pa so razdelali tudi druge online elemente: od privlačne spletne strani, enostavnega postopka včlanitve (med kampanjo je bilo zbranih več kot 13 milijonov e-mail naslovov!), video vsebin (kratki filmi s sporočili so redno spremljali vse pomembne dogodke kampanje) do video igric in vsebin, ki so jih ustvarili sami uporabniki (denimo video spot Obama girl).

Graditev družbene skupnosti
Obamina kampanja je s številnimi drobnimi, a skrbno dodelanimi triki med člani zgradila občutek pripadnost skupnosti, v kateri je vsak posameznik pomemben. Naj omenim le ustvarjanje občutka ekskluzivnosti in intimnosti, ko smo člani e-mailing liste zvedeli za ime kandidata za podpredsednika nekaj minut preden je bila novica uradno objavljena v drugih medijih ali pa prejem sporočila od Baracka Obame le nekaj minut preden je nastopil na odru Grant park v Chigacu ob volilni zmagi.
Fenomenalen uspeh pri graditvi online skupnosti dokazujejo tudi naslednji podatki:

• Kar 2 milijona uporabnikov je oblikovalo profile na strani My.BarackObama.com, objavljenih pa je bilo več kot 400.000 blog prispevkov.
• Kar 5 milijonov uporabnikov se je registriralo na Obaminih straneh drugih spletnih naslovov za družbeno mreženje (npr. Facebook, MySpace, Twitter in podobno).
• Na YouTube je bilo objavljenih skoraj 2.000 video prispevkov iz Obamine kampanje, medtem ko je kampanja Johna McCaina tam objavila le nekaj manj kot 350 video prispevkov.

Pozitiven duh komuniciranja
Kljub številnim negativnim napadom s strani političnih nasprotnikov je kampanja Baracka Obame ohranila pozitiven duh komunikacije in se v javnosti pozicionirala kot takšna. S tem so motivirali mnoge prej neaktivne mlade volivce, da so se vključili v kampanjo.

Odlična ekipa
Obama je v svojo komunikacijsko ekipo privabil mnoge izkušene eksperte kot sta David Plouffe (vodja kampanje, sicer dolgoletni svetovalec pri kampanjah Demokratske stranke) ali Jon Carson (večkratni uspešni podjetnik in velik privrženec družbenega podjetništva) kot tudi mlade navdušence, ki so se že dokazali na drugih področjih. Med člani ekipe, ki je skrbela za online kampanjo, je bil denimo tudi soustanovitelj svetovno uspešnega Facebook-a, Chris Hughes.

Naj za konec poudarimo, da bo moral kljub izjemnemu komunikacijskemu uspehu tudi predsednik Obama, tako kot vsaka dobra blagovna znamka, opravičiti svoj sloves in izpolniti pričakovanja »kupcev«. V danih gospodarskih razmerah to zagotovo ne bo lahko. Ob pravilnih potezah bo potrebna tudi konstantna odprta komunikacija, ki bo v težkih časih ljudem pomagala ohraniti zaupanje.